Glasovi Svetov

Lahko bi rekli, da je Kranj zibelka slovenske fotografije. Tu je bil ustanovljen prvi foto klub, ki si je v avstroogrskih časih drznil imenovati se »Prvi slovenski klub fotografov amaterjev« in v Kranju se je rodil prvi slovenski fotograf in izumitelj fotografije na steklo Janez Puhar. Že v slovenskih krogih, kaj šele v mednarodnih, je Puharja kljub izjemnemu dosežku za svetovno dediščino, skoraj nemogoče zaslediti, celo v fotografskih enciklopedijah je to težava. Zakaj je Janez Puhar, ki ga uvrščamo med svetovne pionirje razvoja fotografije, še vedno tako spregledan, (pre)malo znan, človek svetovljanskega duha, ki je bil vsestranski izobraženec, ki je govoril več kot 10 tujih jezikov, čeprav je deloval v skromnih razmerah, oddaljen od takratnih vplivnih centrov Evrope. Za pojasnila, podrobnejše vpoglede v njegovo izjemno življenjsko zgodbo, je voditeljica in avtorica oddaje Liana Buršič tokrat gostila poznavalca Puharjevega dela in življenja - Petro Puhar, sorodnico Janeza Puharja, sicer zaposleno v Mestni

Čeprav so se kar tri četrtine njegove monumentalne zgodovine izgubile, je tisto, kar je od Livijevega besedila ostalo, nepogrešljivo za razumevanje nastanka rimske republike in njenega velikega obračuna s Hanibalom in Kartagino21. aprila leta 753 pr. n. št. je bil – tako vsaj pravi legenda – na sedmih gričih ob spodnjem toku reke Tibere ustanovljen Rim. Sprva majhen, nevpadljiv zaselek je, kot vemo, sčasoma zrasel v središče imperija oziroma v eno največjih, najbogatejših, politično in kulturno najvplivnejših mest vseh časov. In kako natanko je potekal ta meteorski vzpon? Kaj je imel Rim, česar niso imele Atene, Kartagina, Aleksandrija in druga velika mesta sredozemskega bazena? To je, kajpada, kompleksno vprašanje, ki še danes zaposluje in razdvaja številne zgodovinarje, a eno je gotovo: sleherni upoštevanja vreden odgovor mora nujno upoštevati tudi to, kar so o zadevi povedali že Rimljani sami. V tem kontekstu pa kratko malo ni mogoč

Odsotnost celovite in sistematične spolne vzgoje ne pomeni, da mladi ne dobijo nikakršnih informacij o spolnosti in seksualnosti. Na svojih pametnih napravah lahko kjerkoli in kadarkoli dostopajo do pornografskih vsebin. Ker je resnična človekova seksualnost še vedno velika tabu tema, ker se o njej ne pogovarjamo, če pa že, pa se opozarja predvsem na nevarnosti ali spodbuja vzdržnost od seksa, potem seks v očeh odraščajočih ljudi ni nekaj, kar je namenjeno užitku in zabavi. Kako pa človekovo seksualnost obravnavajo religije? O tem, kakšen pogled, pravila, prepovedi in zapovedi imajo različne svetovne religije, od velikih abrahamovskih monoteizmov do novih religijskih gibanj in vzhodnih verskih tradicij, nam je razložil religiolog prof. dr. Aleš Črnič s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani. Z njim se je pogovarjala Urška Henigman.

Letošnja prejemnica Glazerjeve listine in tudi sicer večkrat nagrajena vsestranska umetnica Nika Autor je pred slabim mesecem napisala javno pismo, v katerem je odkrito spregovorila o svojih neuspelih poskusih prijavljanja na razpisih za delovno mesto ter o klientelizmu in neenakih možnostih za ženske v slovenskem akademskem prostoru. Zdi se, da je zgodba Nike Autor odprla pandorino skrinjico, saj so se nanjo odzvale številne ženske s podobnimi izkušnjami, a hkrati se zdi, da so patriarhalne strukture ter omrežja moči, ki reproducirajo neenakosti, nedotakljive. O položaju žensk ter o enakosti spolov v univerzitetnem okolju je spregovorila red. prof. dr. Milica Antić Gaber.

Z zgodovinarjem dr. Juretom Ramšakom o tem, kako je Jugoslavija znotraj različnih pratform, prav posebej pa Gibanja neuvrščenih, skušala propagirati in udejanjati pravičnejše mednarodno ekonomsko povezovanje od tistega, ki ga je po drugi svetovni vojni vodil Zahod z Združenimi državami na čeluKo se je po drugi svetovni vojni začel intenziven proces osamosvajanja prej koloniziranih dežel, so te lahko kmalu opazile, da njihova nova politična samostojnost še zdaleč ni prinesla tudi pričakovane ekonomske neodvisnosti, prosperitete in razvoja. Še več, kljub dekolonizaciji se je globalna neenakost med severom in jugom med letoma 1938 in 1966 več kot podvojila. Ni torej nenavadno, da so se novoustanovljene države tretjega sveta že kmalu po drugi svetovni vojni začele povezovati v poskusih, da bi se - v sicer izrazito bipolarnem svetu hladne vojne - vzpostavile kot vsaj delno samostojen akter ter se zavzele za globalizacijo, ki bi potekala drugače, kot jo je vodil razviti svet z Združenimi državami Amer

Misel, da vedno vemo več, kot lahko povemo, se zdi precej očitna. Pravzaprav se na najbolj banalni, vsakdanji ravni redno srečujemo s tem problemom, ko pač že česa ne znamo dobro upovedati, ko ne najdemo pravih besed. A ta poanta, ki je danes tako razširjena, da se sliši kot obče mesto, pravzaprav skuša izpostaviti nekaj mnogo bolj temeljnega in bolj daljnosežnega, kot je zgolj pomanjkanje pravih besed. Osvetliti namreč skuša tiste razsežnosti védenja in osmišljanja sveta, ki se vedno in nujno izmaknejo besedam, in ki obenem tvorijo tako nujni temelj vsake vednosti kot tudi neobhodni okvir vsake komunikacije. Gre za izhodišče, iz katerega je judovsko-madžarski znanstvenik in filozof Michael Polányi zastavil svoje kartiranje tistega, čemur pravi tiha vednost. S tem konceptom je skušal na eni strani pojasniti, kako pravzaprav ljudje ustvarjamo vednost, kako ustvarjamo znanost in kako, po drugi strani, lahko instrumentalizacija znanosti v določene partikularne namene, - v današnjih časih bi bili to v prvi vrsti

Zadnje čase se veliko govori in piše o travmi. Glede na to, da je ta izraz, pojem tako medijsko pa tudi laično uporabljan/izrabljan, nas je v tokratni oddaji zanimalo, kaj travma pravzaprav sploh je, kako odreja naša življenja in tudi, kako mi lahko urejamo njo. Avtorica in voditeljica oddaje Liana Buršič je gostila Sanjo Rozman, zdravnico in priznano psihoterapevtko, publicistko ter prof. dr. Metko Kuhar, redno predavateljico socialne psihologije na Univerzi v Ljubljani, raziskovalko, publicistko.

Ženske v slovenski medicini Tisočletno zasidranost vodilne vloge moškega v družbi je bilo težko preseči, poudarja zgodovinarka medicine Zvonka Zupanič Slavec, ko opiše trnovo življenjsko in poklicno pot prve slovenske zdravnice Eleonore Jenko Groyer. Kljub veliki vztrajnosti, delavnosti in neizmerni predanosti poklicu ji namreč življenje, še bolj pa predsodki, birokracija in ukoreninjen patriarhat niso prizanašali. O tem med drugim zgovorno priča podatek, da je takratna oblast potrebovala kar trinajst let, da je dokončno nostrificirala njeno diplomo. Eleonora Jenko Groyer je študij medicine po opravljenih ustnih in praktičnih izpitih zaključila leta 1907 na ženskem medicinskem inštitutu medicinske fakultete v Sankt Peterburgu in s tem postala prva Slovenka z diplomo iz medicine. Ženske so tisočletja skrbele za bolne, onemogle in ostarele. Zdravile so jih in negovale. Na naših tleh so skrb za bolnice in bolnike v prvih zdravstvenih ustanovah prevzele sestre usmiljenke. V ljubljanski mestni bolnišnici jih

Svetovno združenje za spolno zdravje v Deklaraciji o spolnih pravicah izpostavlja, da ima vsakdo pravico do izobraževanja in celovite spolne vzgoje, ki mora biti prilagojena starosti, znanstveno natančna, kulturno kompetentna in temelječa na človekovih pravicah, enakosti spolov ter pozitivnem pristopu k spolnosti in užitku. V našem izobraževalnem sistemu takšne celovite in sistematične spolne vzgoje nimamo, zato je resnična človeška seksualnost še vedno močno tabuizirana, prepričanja o tem, kakšna je in kakšna bi morala biti, pa so zaznamovana s številnimi stereotipi, prepovedmi, zapovedmi, predsodki in škodljivimi miti, še posebej, ko gre za ženski užitek. Na Novi pošti v Ljubljani v letošnji gledališki sezoni poteka proces z naslovom Spolna vzgoja II, ki izhaja iz omenjene Deklaracije o spolnih pravicah in raziskuje seksualni užitek kot temeljno spolno pravico. Ustvarjalke raziskujejo teme, kot so boleči spolni odnosi in vaginizem, soglasje, seksualni užitek žensk s hendikepom, alternativne seksualne prakse

Kompromis med različnimi družbenimi in političnimi akterji je nujni sestavni del tako rekoč vseh političnih sistemov. Celo v enopartijskih državah, totalitarnih režimih in absolutističnih kraljevinah so morali vladarji vedno na tak ali drugačen način usklajevati interese in poglede različnih skupin in močnih posameznikov. Če se je to večinoma odvijalo daleč od oči javnosti in vključevalo precej majhno število akterjev, pa se zdi, da je v parlamentarni demokraciji, kakršna se je na zahodu uveljavila v zadnjih 150 letih, politični kompromis tako rekoč na dnevnem redu in velikokrat povsem neobhoden za to, da se sploh sprejme kakršnekoli politične odločitve. In vendar se kompromisa v političnem prostoru parlamentarnih demokracij drži nenavaden sloves. Če se ta v nekaterih obdobjih zdi kot odličen mehanizem, s katerim lahko na miren način sklepamo dogovore med različnimi silami, ki reprezentirajo voljo volivcev, in smo te kompromise - z bolj ali manj zavihanim nosom - pripravljeni tudi spoštovati, se drugič iskan

Prihodnji teden se v Ljubljani začenja 11. Gibanica, bienale slovenske sodobne plesne umetnosti. Med 22. in 25. februarjem bo na ogled izbor domače plesne produkcije zadnjih dveh let. Sodobni ples v Sloveniji dosega vrhunske rezultate, a se še vedno spopada s pomanjkanjem financiranja in slabimi delovnimi pogoji. V tokratni oddaji Glasovi svetov gostimo Nino Meško, članico umetniškega odbora Gibanice ter koreografa Jana Rozmana, člana upravnega odbora Društva za sodobni ples Slovenije. Oddajo pripravlja Miha Žorž

V tokratni oddaji Glasovi svetov je novinarka in voditeljica Tita Mayer gostila direktorico Inštituta za preučevanje enakosti spolov mag. Ano Pavlič. Spregovorili sta o nacionalni raziskavi enakosti spolov na slovenskem podeželju, katere rezultati so v marsičem zelo zaskrbljujoči, predvem pa nedvomno kažejo na izrazito neenak in neenakovreden položaj žensk na podeželju.

Kako dobro preživeti svoje življenje, je eno najstarejših vprašanj, s katerim se človeške skupnosti in posamezniki bržkone ukvarjajo že od nekdaj. In prav to vprašanje je tudi v središču Nikomahove etike, ki jo je pred več kot dva tisoč tristo leti napisal znameniti antični filozof Aristotel, slovenski prevod pa so nedavno ponatisnili pri Slovenski Matici. O tem, na kakšen način Aristotel razmišlja o dobrem in krepostnem življenju ter koliko so uvidi, ki nam jih ponuja, vredni upoštevanja tudi v današnjem, zgodovinsko povsem drugačnem času, bomo preverjali s filozofom, predavateljem na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem, dr. Primožem Turkom. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore. foto: Aristotel, kot ga je na freski z naslovom Atenska šola naslikal renesančni slikar Rafael, izsek iz freske

Ali živimo v svetu, kjer si vsaka država skuša priboriti čim večji vpliv in moč ter delovanje držav poganjajo zgolj materialni interesi? Ali pa moramo, da bi razumeli mednarodne odnose, razumeti tudi identiteto vsake države, njeno zgodovino, njen specifičen pogled na svet, na samo sebe in druge? Zakaj se je ruski predsednik Vladimir Putin odločil napasti Ukrajino? Gre Kremlju za povečanje državnega ozemlja, pridobitev rodovitne obdelovalne zemlje ter bogatih naravnih virov? Je vse skupaj del širše igre moči in razdelitve vplivnih ozemelj med Rusijo in Zahodom? Ali pa so posredi tudi čisto drugačne kalkulacije in Rusija v lastnih očeh resnično ne more obstajati, če ne obvladuje ozemlja, ki ga šteje za svojo zgodovinsko zibko? To so samo nekatera od ugibanj, ki se pojavljajo, odkar je pred manj kot letom dni v naši neposredni bližini izbruhnila vojna med dvema slovanskim narodoma. Če je odgovor na ta vprašanja nedvomno pomemben za razumevanje konflikta v Ukrajini, pa nas - če pogledamo nekoliko širše - razl

Živimo v času velike negotovosti. Če omenimo samo dogajanje minulih treh let – pandemija koronavirusa, vojna v Ukrajini, ekstremni vremenski pojavi in naravne katastrofe, torej zdravstvena, gospodarska, energetska in okoljska kriza. Informacije o aktualnem dogajanju v sosednji ulici ali na drugem koncu sveta niso objektivne, saj jih kurirajo spletni giganti, njihov poslovni model temelji na pozornosti uporabnic in uporabnikov. Pridobijo jo s personaliziranimi in skrajnimi vsebinami, kar je povzročilo polarizacijo in radikalizacijo. Kako vse te družbene okoliščine vplivajo na intimna partnerstva, v katerih se posameznice in posamezniki vsak na svoj način in vsak s svojimi obrambnimi mehanizmi soočajo s strahovi? Seksolog in psihoterapevt Jaka Sotlar nam je povedal, kaj opaža v svoji praksi. Vabljeni k poslušanju.

Ameriški zgodovinar Alan Mikhail v knjigi Božja senca dobro pokaže, kako je pri nas sicer neznani sultan Selim, ki je Otomanskemu imperiju vladal na začetku 16. stoletja, daljnosežno spremenil potek svetovne zgodovine V sodobnem, tesno povezanem, globaliziranem svetu smo se vsi skupaj že navadili na to, da tudi dogodki, ki se pripetijo daleč stran, na drugem koncu planeta, lahko močno vplivajo na naša življenja. Samo pomislimo, na primer, kako daljnosežno so celo na majhno, na svetovnem odru večidel neopazno Slovenijo vplivali zlom nepremičninskega trga v Združenih državah leta 2008 pa begunska kriza, ki jo je sprožila državljanska vojna v Siriji, ali izbruh epidemije covida na Kitajskem leta 2019. A vse to, kot rečeno, nekako lahko razumemo; v svetu, ki pozna internet, mednarodni ladijski in letalski promet ter prost pretok kapitala in blaga, se pač zdi neizbežno, da bodo dogodki na oddaljenih celinah tako ali drugače odmevali tudi pri nas. Bolj presenetljivo pa je spoznanje, da tovrstna tesna prepleteno

Internet je obljubljal več demokracije in enakopravnosti, dobili pa smo polarizacijo, sovražni govor, poplavo dezinformacij, plutokracijo in tehnofevdalizem. Medtem ko dva najbolj znana obraza tega obrata, podjetji Meta in Twitter, doživljata najhujše pretrese v času svojega obstoja, se sprašujemo, kako naprej? Se bo Spletu 3, ki temelji na tehnologiji veriženja blokov, uspelo izogniti podobni usodi in s tehnologijo vendarle postaviti pravičnejše temelje za prihodnji razvoj? O tem smo se pogovarjali s filozofinjo Aude Launay, ki je sodelovala na mednarodni konferenci »Od skupnega do NFT-jev«, na kateri so razpravljali o sodobni digitalni kulturi. Konferenco je organiziral Zavod za sodobne umetnosti Aksioma pod pokroviteljstvom platforme konS v Kinu Šiška. Z Aude Launay se je pogovarjala Urška Henigman.

Ali bomo žrtvovali kmetijska zemljišča za postavitev sončnih elektrarn? Kako velike naj bodo? Kje bodo stale vetrne elektrarne? Bo prevladal interes kapitala ali skupno javno dobro? To je le nekaj vprašanj, ki si jih zastavljamo ob postavitvi naprav za pridobivanje energije iz obnovljivih virov. Tudi v luči napovedi, da bomo v Sloveniji v prihodnjih letih postavili za 1000 megavatov fotovoltaičnih panelov, čemur bomo namenili do 3000 hektarov površin. Konflikti med investitorji, lokalnimi skupnostmi in civilno družbo so ob takih projektih skoraj vedno v ospredju. Zato je še kako pomembno, da se umeščanja tovrstnih naprav v prostor lotevamo premišljeno in z upoštevanjem vseh vpletenih. Več v oddaji Glasovi svetov, ki jo pripravlja Miha Žorž.

Pred dobrim letom in pol je gledališka igralka Mia Skrbinac kot prva javno spregovorila o spolnem nadlegovanju, ki ga je doživljala na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Jeseni so javnost pretresle anonimne izpovedi o spolnem nasilju v tako imenovani kulturni sferi, v teh dneh pa odmevajo obtožbe o spolnih zlorabah v slovenski cerkvi. O tem kako bodo problem nasilja v naši družbi, predvsem v delovnih okoljih, pričeli reševati na politični in zakonodajni ravni, bomo govorili v tokratni oddaji Glasovi svetov. Voditeljica Tita Mayer je pred mikrofon povabila v.d. direktorico Direktorata za kulturne politike Ministrstva za kulturo, ga. Tjašo Pureber in državnega sekretarja na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, g. Simona Maljevca.

Vaško situlo so našli v grobu bogatega vladarja V Glasovih svetov o veliki slovenski dragocenosti – o bronastem zakladu iz petega stoletja pred našim štetjem, zaradi katerega ali še bolje in bolj natančno: zaradi katere je Slovenija omenjena tudi v najbolj uglednih muzejih in najboljših monografijah, ki govorijo o umetnosti na območju, ki se razprostira od reke Pad pa vse do Donave. Ni dvoma, da ta slovenski arheološki dragulj poznate tudi vi, saj ima častno mesto v Narodnem muzeju Slovenije in v osnovnošolskih učbenikih; ne nazadnje motiv zasledimo tudi v slovenskih potnih listih in na osebnih izkaznicah. To je vaška situla! Več z arheologom dr. Petrom Turkom iz Narodnega muzeja Slovenije in Iztokom Koncem. Foto: Goran Dekleva