Na Pogled

Zadnjič smo imeli obletnico valete. 20 let. Kar nekaj časa torej od zadnjega stika z osnovnošolskimi klopmi, učitelji in sošolci. Tako kot vsakemu, tudi mene spomini na osnovnošolske čase obdajajo z lepimi in manj lepimi trenutki. Mešane občutke dobim, ko pomislim na svoje sošolce. Razumeli smo se povprečno, z nekaterimi smo ohranili stike, z drugimi smo se srečevali zgolj priložnostno v trgovini ali na kakšni prireditvi, s tistimi, ki so se odselili, pa se nismo videli praktično od valete.

Bil je deseti september zvečer. V službeni kavarni smo se par minut po koncu službe še zadržali in spremljali napeto košarkaško tekmo. Po nekoliko grenkem porazu Slovenije proti Nemčiji, smo si tisti najbolj zagriženi navijači malo slabovoljno zaželeli lahko noč in se poslovili. Na poti do avta pa me preseneti obvestilo na telefonu: ustreljen je bil Charlie Kirk.

Najbrž je vprašanje retorično. Pomislite, kdaj ste nazadnje kaj napisali s svinčnikom. Je bil to morda listek za trgovino, voščilnica, razglednica iz dopusta – ah, kdo pa dandanes še pošilja razglednice – pismo? Kdaj ste nazadnje napisali pismo, ga dali v kuverto in poslali po pošti? Če želite nekaj sporočiti, danes obstaja kar nekaj drugih načinov.

Večina najbrž ne ve, da smo v mednarodnem tednu gluhih. In večina med nami se z gluhimi osebami še ni srečevala, kaj šele, da bi se skušali z njimi pogovarjati, saj živimo v nekakšnih vzporednih svetovih. A nedavno sem imela srečo, da sem posnela odličen pogovor z gluho učiteljico likovne vzgoje Petro Rezar. Posnetek je na voljo v podkastu oddaje Srečanja. Petra je tudi magistrica znanosti s področja filozofije na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru in certificirana tolmačica slovenskega znakovnega jezika ter predsednica Društva učiteljev gluhih Slovenije.

Pogovarjajmo se.V tej luči mi močno odzvanjajo Kirkove besede, ki jih je izrekel v pogovoru s predstavnikom drugega pola. Slednji ga je namreč žalil in mu očital marsikaj. Kirk mu je večkrat ponovil povabilo k pogovoru, nato pa je dejal nekako takole: »Moramo se pogovarjati, da preprečimo državljansko vojno«.Naj bo to njegovo sporočilo spodbuda tudi nam, ko se zdi, da zaradi napetosti na več ravneh grozijo nove vojne. Bodimo zato tisti, ki ne prilivajo olja na ogenj, ampak iščimo dialog, sočutje, odprtost srca in mir. In predvsem molimo za mir.

Res je, »ko živali umirajo, za nikogar ni enostavno.« Zavržno pa je, če se tudi tako žalostni trenutek za slovensko živinorejo zlorablja za politične igrice enih proti drugim, na plečih rejcev.

Pot izobrazbe, pridobivanja novega znanja in izkušenj, je za vsakega posameznika svojstvena. Vsak jo zato po svoje tudi vrednoti. Je med ključnimi faktorji ali gradniki našega življenja. Izobrazba oblikuje obraz naše osebnosti. Izobrazba, ki ni ukalupljena zgolj v formalno učenje, ampak izobrazba življenja, ki se nikoli ne konča. Zato se tudi odtenki na obrazu naše osebnosti skozi leta spreminjajo ...

Pred vrati je vroča politična jesen z medijsko vojno, v kateri bo vladajoča stran poskušala dokazati, da je izpolnila svoje obljube, da živimo bolje kot smo pred tremi leti; da smo gospodarsko ena najuspešnejših držav; da smo si povrnili ugled v svetu in da je Slovenija danes država, ki Evropi vliva upanje, kot je pred meseci dejal premier Golob. A nekateri opozarjajo, da glede na občutno višje davčne dajatve, državljani nikakor ne občutimo boljših storitev. In še nekaj o zdravstvu, zastojih na cesti, popoplavni obnovi, reševanju Palestinskega vprašanja ...

Pred Dnevom spomina na žrtve totalitarizmov, ki ga obeležujemo 24. avgusta, je avtor Jože Bartolj razmišljal o slovenski realnosti in tako različnem dojemanju pomena tega dne.

»Statistika poroča, da najstniki v povprečju gledajo v zaslone 8 ur in 36 minut na dan. Telefoni so nam ukradli otroke. Zato jim jaz občasno ukradem telefon! Fizično ga vzamem s seboj v službo.«

Večina slovenskih kmetov svoje živali pozna po imenu. Redimo jih z ljubeznijo in spoštovanjem. Krava pri nas prej dobi veterinarsko pomoč kot človek prikliče zdravnika. To je realnost, ne floskula… In medtem ko se govori o dobrobiti živali, se nihče ne vpraša, kako je mogoče, da je zelenjava v trgovini cenejša od vode. Koliko migrantov v južni Evropi je zanjo delalo brez plačila? Koliko čebel je umrlo zaradi monokultur? Koliko otrok pobira avokado za »zdrave jedilnike« tistih, ki nam očitajo neetičnost, se sprašuje kmet Matej Potokar.

Današnji »Naš pogled« bom začel nekoliko drugače. Sposodil sem si nekaj naslovov, ki sem jih našel na portalu Info360 in Preiskovalno.si: »Zaradi goljufanja s potnimi stroški moral zapustiti UKC, službo pa dobil na ministrstvu« »SŽ: Oče Tine Gaber z novo pozicijo in občutno boljšo plačo« »Rekord: Javni uslužbenec v enem letu prejel skoraj 40.000 evrov bruto dodatka« »Afera Litijska 51: nakup sodne stavbe v vrednosti 7,7 milijona evrov« »Upokojenec pomagal prijatelju pri pleskanju in od Fursa dobil kazen« »Za računalnike ni interesa, poplavljenka in samohranilka pa ga ne dobita« »Star Solar: Podjetje v lasti Goloba je spreminjalo lastnika, prejema pa denar od državnega Borzena« »Afere pod ministrom Poklukarjem in nov sum zlorabe tajnih podatkov«

Avtorica opozarja, da videz politične realnosti v Sloveniji pogosto zavaja in da se za vladnimi obljubami skrivajo drugačni motivi. Kritizira premierja, ki s prepričljivim nastopom obljublja reforme in rešitve, a ob tem zanemarja dejanske posledice svojih politik. Nepoučeni državljani se hitro ujamejo v retoriko o izboljšavah zdravstva in dolgotrajne oskrbe, medtem ko bolj informirani opozarjajo na povečanje stroškov, pomanjkanje kadrov in odhod strokovnjakov v tujino. Tanja Dominko izpostavlja neskladje med obljubljeno podporo gospodarstvu in dejanskim odnosom do dobičkov podjetij ter dvomi o vzdržnosti proračuna zaradi številnih načrtovanih ukrepov. Dominko zato poziva k budnemu in kritičnemu spremljanju vladnih odločitev, saj pasivnost državljanov omogoča neodgovorno politično delovanje.

Komentar razmišlja o vplivu umetne inteligence (UI) na sodobni svet in njeni vlogi v prihodnosti, ki jo primerja z zgodovinskimi tehnološkimi preboji, kot so mikroprocesor, internet in mobilni telefon. UI prinaša številne izzive in ob svetovnem dnevu spretnosti mladih avtor poudarja pomen opremljanja mladih za prihodnost. Obenem se dotakne duhovne razsežnosti, kjer se sprašuje, ali mlade v dobi UI še zanimajo vprašanja o Bogu in »absolutni prihodnosti« – izrazu, ki ga uporabi Alojz Rebula v romanu Divji golob. Ta absolutna prihodnost (nebesa) po Rebuli kristjanu spremeni pogled na vse.

»Mami, v bolnišnicah in domovih za ostarele se počutim neprijetno,« mi je ob odhodu z obiska moje tete v domu upokojencev dejal najmlajši sin. »Se strinjam,« sem mu odgovorila. »Tudi jaz se v teh prostorih ne počutim prijetno. Pa vendar ne gremo sem, da bi se počutili prijetno, ampak da bi bili blizu ljudem, ki so tukaj osamljeni ali kakorkoli trpijo.«

Mašniško posvečenje je vsako leto praznik za Cerkev v Sloveniji. Zadnja leta sploh, ko statistika ni spodbudna in nas je žal okoli oltarja več fotografov kot novomašnikov. Ta kontrast mi je pri urejanju fotografij ostal v mislih kot močna podoba našega časa: veliko oči nas opazuje, malo pa je tistih, ki se odločijo stopiti na pot. V času, ko se zdi, da je glas Cerkve vse tišji in da je vsak duhovni poklic skoraj izjema, sem se vprašal, zakaj kljub vsemu ta odločitev navsezadnje še vedno kliče ...

Pa je prišel tisti, tako težko pričakovani zadnji dan šolskega leta. Tisti najslajši prvi počitniški teden, ko se otroci kar kopajo v svobodi poznejših juter in kasnejših večerov. Ko je za nasmeh na starševskem obrazu dovolj zavedanje, da popoldne ni treba nobenega otroka nikamor voziti in ko se v družinsko dinamiko namesto reda in obveznosti, naselita sproščenost in umirjenost.

Zadnjič sem šla mimo lokacije, kjer naj bi zgradili novi NUK – narodno in univerzitetno knjižnico. Med Križankami in Filozofsko fakulteto. Na tem mestu je po desetletjih parkirišča, zdaj prazen prostor. Parkirišča ni več, o gradnji – vsaj na prvi pogled – ni videti sledi. Spomnim se vznesenih nagovorov profesorjev ob vpisu na študij bibliotekarstva leta 1995, nekako v smislu, da bo leta 2000, v času našega dokončanja študija, novi NUK že stal in kjer bomo diplomanti morda celo dobili svojo zaposlitev. No, 30 let kasneje novega NUK-a še vedno ni, so se pa stvari začele dejansko premikati.

Lepo je videti, kako se že po nekaj dneh posamezniki, ki so na začetku morda sedeli nekoliko v ozadju, smejejo v družbi novih prijateljev. Kako se začnejo porajati načrti za naslednja srečanja, kako se shranjujejo številke v telefone in kako ob slovesu priteče tudi kakšna solza. Ne zaradi žalosti, ampak zaradi hvaležnosti ...

Skrbi me to, da bi v našem času razbohotenega individualizma in samozadostnosti, ki nam dajeta lažen občutek varnosti, pozabili drug na drugega. Da se ne bi pustili zavesti iluziji, da lahko sami poskrbimo zase, da ne potrebujemo nikogar, saj nam bo vsemogočni splet z umetno inteligenco dal vse …