Razkoje V Glavi

Čeprav se včasih zdi, da so partizanski boj zasenčile temne lise zgodovine, je jasno, da so se partizani in partizanke borili na pravi strani zgodovine. Vodili so jih pogum, tovarištvo in prepričanje, da je to pravičen boj. Partizanov, živih prič dogodkov, je vse manj. Imajo pa svoje naslednike, ki cenijo njihov trud in – kot je to le mogoče – ohranjajo spomin na dogodke. Tako se konec januarja številni pohodniki in drugi udeležijo spominske slovesnosti ob obletnici legendarnega igmanskega marša. Tudi letos se je slovesnosti udeležil edini še živeči borec, danes 93-letni Albin Pibernik, ki je bil v času marša star komaj enajst let. V Razkošju v glavi smo spoznali njegovo življenjsko zgodbo: kako so se z družino veliko selili, kako je spoznal Tita, kako je bilo pri - 30 stopinjah Celzija prehoditi Igman in kako je med vojno postal sirota.

Nagrajena scenaristka, režiserka dokumentarnih filmov, esejistka in dobra bralka z nami deli svoje poglede na umetnost, na razsežnosti jezika, na podobe sodobne družbe in na medčloveške odnose.V oddaji Razkošje v glavi bo svoje poglede na umetnost, razsežnosti jezika, podobe družbe, medčloveške odnose, skozi premišljanja in refleksije razgrnila scenaristka, režiserka, esejistka Helena Koder. V svojem življenju se je namreč dodobra sprehodila skozi prostore več jezikov. Tu so slovenščina, češčina, francoščina, pogosto filmski jezik, saj se je dobršen del svojega življenja posvečala televizijskemu mediju in filmu. Ne gre pozabiti niti jezika poezije in glasbe. Helena Koder priklicuje številna temeljna dognanja iz teorije in zgodovine misli, reference iz filozofije, sociologije, kulturologije in jih bogati z lastnimi spoznanji. Bere, razmišlja in spoznava - tokrat v oddaji Razkošje v glavi, v kateri bomo prisluhnili njeni pripovedi in odlomkom

»Patriarhat je eden najhujših režimov, kar smo jih doživeli v človeštvu,« pravi predsednica Slovenskega centra PEN Tanja Tuma, ki je tudi članica upravnega odbora mednarodnega ženskega komiteja pri PEN ter mednarodnega odbora Pisatelji za mir. Po izobrazbi je profesorica francoščine, angleščine in nemščine, svoje življenje je zapisala knjigam in književnosti. Pisateljica, avtorica številnih člankov s področja založništva, pobudnica bralnih kampanj za mlade in ustanoviteljica založbe Tuma, pri kateri sta med drugim izšli pomembni knjigi Antologija slovenskih pesnic in Pozabljena polovica, je kritična opazovalka družbe, ki si upa kritiko povedati tudi naglas. O sebi pravi, da se od nekdaj bori za promocijo branja in za pravice žensk ter zapostavljenih skupin in opozarja, da je samo upor molku edina pot k resnični enakopravnosti. Tanjo Tumo je pred mikrofon povabila voditeljica Tita Mayer.

Irene Mislej se je malo po drugi svetovni vojni v Buenos Airesu rodila primorskim staršem, ki so tja pobegnili pred fašizmom. V obratu zgodovine se je sama čez trideset let od tam zaradi vojaške diktature izselila v takrat še jugoslovansko republiko Slovenijo, kjer je večino svojega življenja posvetila raziskovanju in razstavam naših izseljenskih umetnikov ter zgodovini izseljenstva, skoraj 18 let pa je vodila Pilonovo galerijo v Ajdovščini, ki je postala znana ne le po svojih razstavah, ampak tudi po družabnih dogodkih, polnih dobrega vina in hrane. O svojem življenju - ki ga verjetno najbolj zaznamuje neuničljiva radovednost - Irene Mislej pripoveduje skoraj tako poglobljeno in napeto, kot pripoveduje mnogokrat izredno nenavadne zgodbe slovenskih izseljenih umetnikov in piscev, ki jih je tako vneto preučevala in ji ne dajo miru niti po upokojitvi. Razkošje v glavi je pripravila Alja Zore.

V teh dneh se z več oddajami na radiu spominjamo 40. obletnice zimskih olimpijskih iger, ki so od 8. do 19. februarja leta 1984 potekale v Sarajevu. Te olimpijske igre so za vedno zapisane tudi v spominu Iva Čarmana, tekača na smučeh z bogato športno kariero. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je bil najboljši smučarski tekač takratne Jugoslavije. Pripadla mu je čast, da je na stadion Koševo na odprtje iger prinesel, bolje rečeno, prismučal olimpijsko baklo.

Od preučevanja konkretnih poslov jugoslovanskih podjetij v deželah v razvoju do raziskav delovanja trancnacionalnih podjetij in mednarodne ekonomije nasplohZaslužni profesor dr. Marjan Svetličič je strokovnjak za mednarodne ekonomske odnose, ki ga nikakor ne zanimajo samo ekonomske in geopolitične teorije, ampak je več desetletij preživel v preučevanju zelo konkretne realnosti mednarodnih ekonomskih sodelovanj na terenu ter za to delo prepotoval celo vrsto držav Latinske Amerike, Afrike in Azije. Kot eden od ustanoviteljev Centra za sodelovanje z deželami v razvoju je od sredine 60-ih let preučeval predvsem posle jugoslovanskih podjetij z neuvrščenimi državami, pa tudi delovanje transnacionalnih podjetij nasploh, pripravil pa je tudi vrsto raziskav za pomembne mednarodne in domače institucije, med drugim celo strogo tajno študijo o tujih investicijah v Jugoslaviji z vidika varnosti za zvezni izvršni svet. Z začetkom 90-ih let se je odločil za akademsko pot in začel učiti mednarodno ekonom

Aleš Lajovic se je rodil 1. aprila 1951 v Ljubljani. Kot pravi, je bilo menda nedeljsko dopoldne deževno, ob njegovem rojstvu pa je baje posijalo sonce. V družini je bilo šest otrok – štirje fantje in dve sestri. Oče je bil ekonomist in je hodil v službo, mama pa je imela veliko dela z otroki in gospodinjstvom. Osnovno šolo je obiskoval v Ljubljani za Bežigradom, nadaljeval pa v klasičnem razredu na osnovni šoli Prežihovega Voranca. Sledila je II. Gimnazija oziroma »Šubička«, kot so jo imenovali. Poleg splošnih predmetov so imeli še angleščino, francoščino in latinščino. Na gimnaziji je sodeloval tudi v pevskem zboru in francoskem dramskem krožku. Ob gimnaziji je obiskoval glasbeno šolo Franca Šturma za Bežigradom, teorijo in klavir, ter likovni krožek v Pionirskem domu. Njegova maturitetna naloga je imela naslov: Pretvorba vodne energije v mehanično pri Peltonovi turbini. Aleš Lajovic je strojnik, livar, bil je jamski potapljač, je jamar, z enim od pevskih zborov je pel v Tibetu, pred pozabo je rešil idrijsk

Amelia Kraigher je predana umetnosti in humanizmu. Je izjemna poznavalka scenskih umetnosti, trenutno pa vse svoje moči usmerja v izdajanje vrhunskih knjig. Je odgovorna urednica mikro založbe /*cf, ki se posveča izdajanju humanistike in družboslovja, dve zbirki pa sta namenjeni tudi leposlovju. Amelia Kraihger pravi, da izdajajo knjige, ki so za ljudi pomembne. In čeprav so na knjižnih policah v knjigarnah pogosto izpostavljene slabe knjige, med katere sodijo tudi priročniki za osebno rast, Amelia Kraigher pove, da je najboljši priročnik za osebno rast dobra teoretska knjiga.

O Viki Potočnik vemo veliko. Nekdanja političarka, ki je bila v času demokratičnih sprememb gotovo eden najopaznejših obrazov, poslanka zvezne jugoslovanske skupščine, poslanka slovenskega parlamenta, županja Ljubljane, dolgoletna direktorica ljubljanskega Pionirskega doma v Ljubljani, ki je hiša ustvarjalnosti otrok in mladih, tudi v tretjem življenjskem obdobju ne počiva. Kdor jo bolje pozna, ni presenečen nad njenim likovnim in kiparskim ustvarjanjem. Pred nekaj dnevi so v Galeriji Lovrenčič v Ljubljani odprli razstavo njenih del z naslovom Izzivalke.

Marija Kos iz Ruperč pri Mariboru se je po diplomi iz agronomije zaposlila v vinarskem podjetju, ki pa je kmalu tranzicijsko ugasnilo. Danes jo redno srečujemo na osrednji mariborski tržnici, kjer prodaja svoje pridelke, nemalokrat pa tudi v pismih bralcev in na družbenih omrežjih, kjer kot aktivna državljanka opozarja na nepravilnosti, krivice in zgrešene poteze, ki praviloma zadenejo nemočne z obrobja. Z Marijo Kos se je pogovarjal Stane Kocutar.

Včasih je sanjala o arhaičnih staroselskih ljudstvih, oddaljenih in že izginulih kulturah, danes, ko jo še vedno vodi želja po reševanju ugank, se sprašuje, zakaj nismo ostali lovci in nabiralci.Lakota in obilje sta namreč nastopili šele s stalno naselitvijo ljudi, z razvojem poljedeljskih civilizacij. Ljudje si lahko predstavljamo preteklost in prihodnost, zato jo zanima tudi, kako so si ljudje nekdaj predstavljali svet. Dr. Bernarda Županek, delujoča predvsem v Muzeju in galerijah mesta Ljubljane, ki raziskuje predvsem Emono, rimsko predhodnico slovenske prestolnice, pravi, da je iskanje po zgodovini, tudi pot k sebi.

Zgodba meksikajnarjev, slovenskih vojakov prostovoljcev, ki so se v Mehiki bojevali za širitev habsburške monarhije sredi 19. stoletja, je gotovo manj znana v splošnem poznavanju naše zgodovine. Takratnemu dogajanju in presunljivi, sicer fiktivni zgodbi enega izmed njih, Toneta Brusa, lahko sledimo v stripu, ki je doslej najobsežnejše delo stripovskega ustvarjalca Zorana Smiljanića – ob njem se kot avtor podpisuje tudi Marijan Pušavec. Kar nekaj je zgodovinskih, dobro znanih likov, ki so s Smiljanićevim stripom dobili svojo podobo: Ivan Cankar, Jože Plečnik in zadnji med njimi: Karel Destovnik - Kajuh. Ob koncu leta, ki je bilo tudi Kajuhovo leto, v oddaji Razkošje v glavi predstavljamo Zorana Smiljanića – ilustratorja, karikaturista, scenarista, publicista, predvsem pa striparja.

Urška Fartelj – mama, žena, blogerka, kuharica, pisateljica. Svoje recepte in kulinarične domislice že več let neutrudno snema in objavlja na blogu 220 stopinj poševno, zadnja leta pa jo poleg kuhanje zaposluje tudi pisanje kuharskih knjig. O njenih spominih na otroštvo, njenem ustvarjanju receptov, bolezni, ki jo je doletela in njenem pogledom na svet se je z Urško Fartelj za tokratno oddajo Razkošje v glavi pogovarjala Tadeja Bizilj.

Likovni umetnik Arjan Pregl se je rodil leta 1973. Leta 1998 je diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pod mentorstvom profesorice Metke Kraševec in profesorja Bojana Gorenca. Leta 2001 je končal magistrski študij slikarstva pod mentorstvom profesorja Bojana Gorenca, nato pa vpisal še magistrski študij grafike in ga pod mentorstvom profesorja Lojzeta Logarja končal leta 2004. Ukvarja se tudi z ilustracijo in oblikovanjem ter piše kratke zgodbe. Za oddajo Razkošje v glavi se je z Arjanom Preglom pogovarjal Miha Žorž.

Primož Cencelj je eden najuspešnejših slovenskih upraviteljev premoženja, ki ga še veliko bolj kot gole številke zanimajo zgodovina, psihologija, geografija, filozofija in politika. Je človek, ki hoče razumeti svet in potem to svoje razumevanje preizkuša v brutalni in neodpuščajoči igri finančnih trgov, predvsem z vlaganjem v obveznice. Do nedavnega je upravljal z več kot 1300 milijoni evrov premoženja slovenskih, hrvaških in madžarskih varčevalcev na Generali Investments, zdaj pa začenja voditi upravljanje v pokojninski zavarovalnici Modra, ki med drugim vključuje drugi steber pokojnin za vse javne uslužbence. O svoji življenjski poti, predvsem pa o ne ravno običajnem pogledu na svoje delo, se je za tokratno Razkošje v glavi pogovarjal z Aljo Zore.

Zdravka Abram je pred kratkim izdala knjigo. Poimenovala jo je Radožive zgodbe. Res je: to so njene zgodbe, prigode iz življenja, ki jih je ovekovečila z vinskimi etiketami. Ob različnih pokušnjah vin je etikete odlepila od vinskih steklenic, da bi ji ostale v spomin na dogodke, in v tridesetih letih se jih je nabralo za pet fasciklov. »S tem sem vinu podaljšala življenje in ohranila spomin na druženje,« pravi danes. Zanimivo zbirateljstvo, ki izkazuje tudi svojevrstno spoštovanje do vina in vinogradnikov.